STEBELNE OGORČICE - DITYLENCHUS  SPP.

MORFOLOŠKE ZNAČILNOSTI RODU

Telo posameznih vrst tega rodu je dobro razvito, prekrito s tanko, obročasto povrhnjico. Glava, ki je ponavadi nizka in ploščata se največkrat nadaljuje iz telesa brez kakršnegakoli vidnega prehoda in je le včasih rahlo širša ali ožja od preostalega dela telesa. Bodalo je največkrat nežno, opremljeno z drobnimi bazalnimi odebelitvami, večinoma dolgo 7 - 11 mm. Ogrodje glave je zmerno sklerotizirano in se za približno dolžino dveh telesnih obročev razteza tudi v samo telo ogorčice. Požiralnik je tipično tilenhoiden, z ovalno oblikovanim medialnim bulbusom in razločnim bazalnim bulbusom. Dorzalna ezofagalna žleza je nameščena 1 - 3 mm za bazalnimi odebelitvami bodala. Reproduktivni sistem samic je prodelfičen, jajčniki segajo do osnove požiralnika, spolna odprtina pa je nameščena posteriorno (V = cca 73 - 83%). Samci, ki so sicer podobni samicam so največkrat nekoliko krajši in imajo eno gonado. Spikula je rahlo ventralno ukrivljena, bursa prekriva skoraj tri četrtine repa. Repa samcev in samic sta si podobna, koničasta, skoraj nitasta. Mlade, komaj izležene ličinke merijo v dolžino 0,3 mm, njihova dolžina pa se tekom razvoja neprestano spreminja.

DITYLENCHUS DIPSACI  Kühn, 1857) Filipjev, 1936

DITYLENCHUS DESTRUCTOR  Thorne, 1945

DITYLENCHUS ANGUSTUS  (Butler, 1913) Filipjev, 1936

DITYLENCHUS MYCELLIOPHAGUS  Goodey, 1958

Besedilo: Gregor Urek, Kmetijski Inštitut Slovenije